Monografija. — Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), 2007. — 210 s. — (Linguistica et philologica, 16; ISSN 2712-2689). — ISBN 978-961-254-005-0.
Pričujoča raziskava je deloma spremenjena in dopolnjena doktorska disertacija z naslovom Govorjena briška narečna besedila z vidika besedilne skladnje. Osnovni namen raziskave je bil razložiti, zakaj se kljub navidezni kaotičnosti v govoru, ki je posebej vidna v transkribiranem zapisu spontanega govorjenega narečnega diskurza, govorci med seboj razumejo brez posebnih težav.
Delo prinaša besediloslovno analizo govorjenega diskurza. V ospredju zanimanja so načini, po katerih se v spontani neformalni konverzaciji vzpostavlja besedilna koherenca, ter analizirane okoliščine, ki vplivajo na to, ali je konverzacija koherentna ali ne. Prikazana so tudi kohezivna sredstva in načini, kako se v konverzaciji vzpostavljajo kohezivne vezi ter gradi (ko)referenčna mreža. Uporabljeni so štirje sodobni pristopi k analizi diskurza: pragmatična perspektiva, konverzacijska analiza, besediloslovje in funkcijsko jezikoslovje.
Knjiga je sicer namenjena jezikoslovcem, še posebej tistim, ki jih zanimajo dialektologija, besediloslovje in pragmatika, zaradi pogovorov, ki so izraz življenja v Brdih, pa avtorica upam, da bo zanimiva tudi Bricem in tistim, ki prihajajo v to slovensko pokrajino, razdeljeno med državi Slovenijo in Italijo.