Novak F. Samostalniška večpomenskost v jeziku slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja

Monografija. — Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), 2004. — 302 s. — (Linguistica et philologica, 10; ISSN 2712-2689). — ISBN 961-6500-62-7.Delo je pregledana in nekoliko dopolnjena disertacija.
Zraziskavo avtorica hotel doseči dva cilja. Najprej dokazati, da se da s teorijo o pomenski skupini, ki avtorica jo v iskanj u objektivnih načel za določanje pomenov oblikoval že pri delu za prve tri knjige Slovarja slovenskega knjižnega jezika, uspešno analizirati pomensko stran besedja, zlasti vešpomenskost ali polisemijo, in drugič, popisati glavna dejstva pri večpomenskosti samostalnika v slovenščini naših protestantskih piscev 16. stoletja.
Jezik 16. stoletja ima tudi pri danes znanih in zelo razširjenih besedah veliko pomenskih pojavov, ki jih današnj i bralec težko dobro razume. Sluti, za kaj GRE, vendar ne čisto natančno. Nikakor se ne more prikopati do pravega pomena. Nekatere rabe besed se mu zdijo ali približne ali dvoumne ali skrivnostne.
Poskušal avtorica zajeti vse vrste večpomenskosti, ni pa mogel niti pomisliti na to, da bi izčrpal vse drugotne pomene, ker je bilo preveč gradiva za možnosti posameznika. Gradivo lahko izčrpa le slovar.
Jezikovna realnost je vedno zelo zapletena stvar in analizator mora biti zelo natančen, da se lahko približa resnici. Pri tem se srečuje s pojavi, ki jih včasih težko spravi v obstoječe kategorije, bodisi zaradi pomanjkljivosti klasifikacijskih kategorij, bodisi zaradi svojih možnosti. Analize so velikokrat iskanje resnice.